Na pristojno ministrstvo MDDSZ smo v skladu s 45. členom ZMed poslali prošnjo, da nam podajo informacije o številu uporabnikov osebne asistence, ki imajo zakonitega zastopnika, in torej le-ta odloča v njihovem imenu in namesto njih. Vprašanje je bolj ali manj retorično, saj že vnaprej predpostavljamo, da bo odgovor, da tovrstnih podatkov ne zbirajo. Verjetno bo odgovor, da gre za osebne podatke in tega podatka nimajo.
Osebna asistenca je pravica, ki se v veliki meri krije iz proračuna RS in ni dopustno, da se tovrstni podatki ne beležijo v anonimizirani obliki za evalvacije ter v raziskovalne namene; doseganja ciljev in učinkovitosti osebne asistence.
Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence je v Zakonu o osebni asistenci (ZOA) urejena v 22.a členu(1) . V postopku ponovne ocene se preverja ustreznost obsega ur in vrsta osebne asistence ter ponovna ocena se izvede po uradni dolžnosti najpozneje v petih letih od dneva pridobitve pravice do osebne asistence.
A na MDDSZ jim očitno ni nič mar, da se pravica do osebne asistence ne preverja in reevaluira, se nadgrajuje in dopolnjuje, da se odkrivajo anomalije, zlorabe in prevare ter da sistem deluje v okvirih, ki jih določa ZOA in ZN Konvencija o pravicah invalidov. Ne nazadnje vseeno jih je, če je pravica učinkovita, gospodarna in dosega svoj javni namen. Na njihovih napredovanjih in plačah se to prav nič ne pozna. Prav tako ne nosijo nobenih posledic njihovega slabega ali sploh neizvajanja zakonodaje. Ni jim mar spoštovanje zakonov, ki uokvirjajo njihove pristojnosti in dolžnosti ter se sprenevedajo, da bi uveljavljali in spoštovali.
MDDSZ v javnih poročilih in evalvacijah (npr. evalvacija uvajanja ZOA 2020, revizije Računskega sodišča 2021–2023) ne ločuje uporabnikov po tem kriteriju. Zakon o osebni asistenci ZOA izrecno predvideva, da lahko v postopkih in odločanju nastopa zakoniti zastopnik (npr. starš, skrbnik), kadar uporabnik sam ne more uveljavljati pravic zaradi: odvzete ali omejene poslovne sposobnosti, drugih razlogov nezmožnosti samostojnega odločanja (npr. zaradi duševne motnje, intelektualne ovire ipd.). V strokovnih krogih in med izvajalci OA se pogosto omenja, da ima zakonitega zastopnika približno 15–30 % uporabnikov (najpogosteje starši ali skrbniki odraslih z odvzetim poslovno sposobnostjo).
Refamilizacija osebne asistence je kritičen pojem v razpravah o sistemu osebne asistence (OA) v Sloveniji, označuje proces, pri katerem se storitev osebne asistence – ki je po namenu in mednarodnih standardih (Konvencija ZN o pravicah invalidov, Zakon o osebni asistenci – ZOA) zasnovana kot orodje za deinstitucionalizacijo in neodvisno življenje, v praksi preoblikuje v plačano družinsko pomoč. To pomeni, da namesto da bi OA razbremenila družino in omogočila uporabniku resnično avtonomijo (ekonomsko, psihično, socialno), sistem v veliki meri ponovno družini prelaga odgovornost in dolžnost za osebno asistenco (nego), le da je ta zdaj formalizirana in plačana iz državnih sredstev.
Tveganja za uporabnike: Brez reevaluacij in nadzora (le 59–76 % letnih obiskov uporabnikov v 2021–2022) uporabniki tvegajo izgubo neodvisnosti ali asistenca postane "družinska dolžnost" namesto profesionalne podpore. To krši člene Konvencije ZN o vključenosti in avtonomiji.
Kolizija interesov izhaja predvsem iz vloge družinskih članov in prekrivanja vlog v sistemu, kar otežuje objektivnost in spodbuja pritisk na uporabnikove pravice. Zato je še toliko bolj pomembno, da bi ministrstvo oz. CSD bili pozorni, da se pri uveljavljanju pravice osebne asistence ne dogajajo zlorabe moči in izvajanja pritiska ter manipulacij na račun in nad najšibkejšimi uporabniki; še posebej do tistih, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost.
Prekrivanje vlog v izvajalcih: izvajalci osebne asistence (npr. zavodi) pogosto zaposlujejo družinske člane na vodstvenih položajih, kar ustvarja dodatno kolizijo (brez nadzora in morebitnih sankcij), saj so skrbniki tudi osebni asistenti in hkrati izvajalci storitve, vse v eni osebi. Družine lahko v nedogled in brez omejitev podajajo vloge za povečanje ur osebne asistence oz. zahtevke namesto uporabnikov brez jasnih pooblastil, kar pogosto ob medijskem pompu vpliva na odobritev ali povečanje števila ur brez utemeljitve.
Neizvajanje sistematičnega in vsebinskega nadzora nad osebno asistenco s strani MDDSZ ni naključno, temveč je posledica neučikovitega vsebinskega in finančnega nadzora, pomanjkanja evalvacij, ki bi periodično preverjala različne družbene in politične učinke storitve.
MDDSZ ne izvaja nadzora, ki bi zmanjšal tveganje in zagotovil gospodarsko rabo sredstev, ker, zakon tega izrecno ne zahteva, sistem ne zbira potrebnih podatkov, odgovornost je razpršena. Iz tega izhaja:
• uporabniki izpostavljeni kolizijam interesov,
• osebni asistenti pogosto brez zaščite,
• izvajalci v neenakem položaju,
• javni denar rabljen brez dokazljive učinkovitosti.
(1) Ta člen je bil v zakon vnesen z novelo ZOA-B (Uradni list RS, št. 172/21), ki je začela veljati konec 2021.
Elena Pečarič
pred 3 urami