Ima znanost rok trajanja?

Znanost ni ravno najbolj priljubljen način ugotavljanja resnice. Če smo iskreni, nikoli ni bila. So jo pa v njenih boljših stoletjih podpirali mnogi vladarji in podjetniki. Večini navadnih smrtnikov je dol viselo zanjo. Raje so se zanašali na 'zdravo kmečko' pamet in na to, kaj so rekli ljudje, ki so jih sami cenili.

Duhovniki in bolj zagreti verniki so bili vedno na okopih proti njenim odkritjem, čeprav so mnoga zakrivili prav duhovniki in nune. A tako je bilo le zato, ker so preveč pametne otroke pogosto vrgli v versko žrelo, da bi postali imenitni in da zaradi svoje zvedavosti ne bi zašli v težave. Večina teh ljudi je bilo kristjanov le zato, ker je bila vsaka druga možnost smrtonosna. Visokošolske ustanove so nastale, ko je bila znanost še alkimistično brcanje v temo – da bi pod njihovim okriljem preveč pametni ljudje s tem brcanjem naredili zlato iz blata in dokazali obstoj boga. To dvoje ni uspelo, se je pa iz brcanja v temo skotila znanost. Iz blata je izdelala kup reči, ki so odtehtale svojo težo v zlatu, ter dokazala obstoj kupa zanimivih in koristnih reči, o katerih v zatohlih verskih spisih ni bilo niti besede. Ko so se pametnjakoviči – prav po zaslugi poraza verskih 'resnic' proti znanstvenim dejstvom – končno osvobodili primeža cerkve, se je začela zlata doba znanosti. Naraščalo je število šol in raziskovalnih ustanov. Naraščalo je število raziskovalcev in izumiteljev. Naraščalo je število novih odkritij in izumov …

… In naraščalo je tudi potem, ko je že doseglo svoj vrhunec. Raznorazne šole in 'šole' rastejo kot gobe po dežju. Preplavili so jih 'strokovnjaki', ki živijo od navajanja resničnih raziskovalcev in izumiteljev, zavzeli pa zaslužkarji, ki so za dober denar pripravljeni prezreti, prikriti in potvoriti resnico. Mnoga nova odkritja so sama sebi namen, izumi pa rešujejo težave, ki jih drugi izumi ustvarjajo.

A zdaj se znanosti tresejo tla pod nogami, le da tega še ni zaznala. Navadnim smrtnikom je nehalo le viseti dol zanjo. Začeli so jo odkrito sovražiti in dejavno zavračati. Krivijo jo za svoje težave, namesto da bi krivili bogataše, ki so peščico glasnih znanstvenikov kupili in pospravili v žep. Po globokem in neovgrljivem prepričanju teh ljudi podnebnih sprememb ne povzročajo peči na fosilna goriva, ampak znanstveniki, ki ustvarjajo chemtraile. Bolezni ne povzročajo mikrobi, ampak znanstveniki, ki ustvarjajo cepiva. LGBT+ oseb ne ustvarja narava, ampak znanstveniki, ki otroke okužujejo s teorijo spola … Vedno več ljudi je, ki v znanosti vidijo zgolj še eno vero – in to napačno, neavtohtono, vsiljeno in lažno, kot so pač vse vere razen njihove.

A tudi znanost se prepogosto obnaša kot vera. Kaj pravijo strokovnjaki o umetni inteligenci? »Nihče je ne more razumeti. Pojma nimamo, kako deluje. Vsemogočna je. Bojte se je! Ne moremo se ji izogniti. Čudovita je. Rešila bo vse naše težave. Zradirala bo človeštvo …« Tako se sicer govori o bogovih, še posebej o krščanskem … V znanosti je vedno tičalo seme dogme – resnice, o kateri se ne sme spraševati. Zaostalost neandertalcev je bila dejstvo, dokler je desetine zavračanih in zasmehovanih znanstvenikov nazadnje ni potrdilo. Prav tako je bil dejstvo prihod prvih ljudi na ameriška tla šele po koncu zadnje ledene dobe. Dvom v zahodno zdravstvo je še vedno uradno prepovedan, čeprav se pri avtoimunskih boleznih in duševnih motnjah pogosto izkaže slabše od zdravstva in zdravilstva drugih družb. In kakršnakoli odkritja, ki vzbujajo dvom v materialistično osnovo znanosti, so za pravoverne znanstvenike, kar je rdeča ruta za bika …

Tudi znanstveniki so navsezadnje ljudje, ljudem pa je znanstveni način mišljenja načelno tuj. Ko nekaj sprejmejo kot dejstvo, čeprav tiči na redkih ali trhlih dokazih, nasprotna odkritja raje vztrajno zavračajo, kot da bi o njih resno razmislili. Zanja terjajo neprimerno bolj natančne raziskave in trdne dokaze kot jih zahtevajo v prid že sprejetim dejstvom. Tudi pri svojem delu se raje poslužujejo zdrave kmečke pameti in posvetovanja kot potrjevanja domnev s ponovljivimi poskusi v nadzorovanem okolju. Lep primer tega so družboslovni vprašalniki, ki jih izpolnijo maloštevilni pripadniki iste države, mesta ali celo univerzitetnega kampusa, nato pa jih znanstveniki 'strokovno' posplošijo na celotno človeštvo …

Kot vse drugo, mora tudi znanost delovati vedno bolj hitro in učinkovito. Vsako leto mora gospodarsko zrasti. Več raziskav je več denarja. Znanstvenikom se vedno bolj mudi. In vedno lažje jih je kupiti …

Znanost je sopotnica kapitalizma. Sta kot žena in mož v patriarhalnem zakonu: kapitalizem vzdržuje znanost, ona ga pa neomajno podpira v vseh njegovih neumnostih. Glas povzdigne le, ko se meša v njeno kuho … Složna sta tudi v odzivu do ljudi, ki dvomijo v enega ali drugega. Družno jih zasmehujeta in omalovažujeta, jim grozita in pametujeta o neizogibnosti napredka, opevata svojo večvrednost in neumrljivost, ne pade pa jima na pamet, da bi se z ljudmi iskreno in enakovredno pogovarjala. Ne, onadva vedno vesta bolje in imata vedno prav …

Je znanost vezana na kapitalizem? Je najboljši možni način razmišljanja in raziskovanja vseh časov in prostorov, ali je morda le način, ki stoji in pade znotraj krščanske belske družbe v stoletjih od konca srednjega veka, zaznamovanih z izčrpavajočimi verskimi vojnami, genocidno-sužnjelastniškimi osvajanji sveta in industrijskim uničevanjem narave? Kaj, če je 'znanost' bolj miroljubnih ljudstev preteklosti, sedanjosti in prihodnosti (če jo bomo dočakali), ki živijo v trajnem sožitju z naravo, ne le bolj učinkovita, ampak v mnogih pogledih tudi bolj pravilna? In kaj se bo zgodilo z znanostjo po podnebnem zlomu, prekinitvi dobavnih verig in izčrpanju fosilnih goriv, ko bo kapitalizem propadel in se preobrazil v nekaj drugega? …