Anamneza jeze fašistov

 Jezni so.

Vseeno je, ali vladajo ali so v opoziciji. Vseeno je, ali njihovi vladajo ali so v opoziciji. Vedno so jezni. Vedno besnijo, kako je vse narobe. In vedno je narobe zaradi onih drugih, torej nas, ker smo, ker obstajamo.

No, narobe je tudi zaradi Ciganov, migrantov, muslimanov, Balkancev, Rusov, Palestincev, komunistov, žensk in po novem nevladnikov. Na vse te so kronično jezni: nekaj časa besnijo čez ene, nato čez druge, one prve pa vmes pozabijo. Potem spet pridemo na vrsto salonski levičarji in lenuhi brez krščanskih vrednot (Hvala bogu, da smo tudi takšni!), ki nismo nikoli ničesar naredili z rokami. Kot da so tisti njihovi povzpetniki, ki so vse življenje goljufali delavce in državo, kdaj kaj naredili, izdelali, ustvarili … Če so že imeli v rokah orodje, so z njim kvečjemu razbijali, rušili, rezali, streljali … Pa tudi z rokami oziroma s pestmi, ja …

Jezni so. Jezni so, če so bogati in uspešni ali revni in premagani od življenja. Ko se zbudijo, so jezni. Ko gredo spat, so jezni. Ko so med prijatelji, so jezni. Ko jim v žepe teče denar, so jezni. Ko ljudi nadlegujejo, ponižujejo, ustrahujejo in dosežejo svoje, so jezni. Ko nekomu uničijo življenje, so jezni … Nič jih ne poteši. Nič jih ne umiri. Nič ne ustavi njihovega besa. V njih vre in vre in vre …

Jezni so pri nas. Jezni so v Evropi. Jezni so v vseh belskih državah. Jezni so bili že pred 1. svetovno vojno, ko je bil zahodni svet točno takšen, v kakršnega nas zdaj želijo vrniti. Jezni so bili med obema vojnama – zato so tudi nastali tisti 'izvirni' italijanski fašizem in vsi njegovi podobniki. Jezni so bili, čeprav je fašizem cvetel in so jih oblasti v nasilju podpirale. Jezni so bili med 2. svetovno vojno – takrat so si res dali duška. In tisti, ki so preživeli povojno maščevanje za svoje grozovitosti, so bili še naprej jezni. Jezo so prenesli ne le na svoje potomce, ampak tudi na nekatere potomce svojih žrtev. Neonacisti so zavzeli nočne ulice glavnih mest takoj po razpadu komunističnih držav. Potem so se potuhnili, a nikoli izginili. Vsake toliko pridejo na plano in so jezni …

Zakaj so jezni? Kaj se je tem ljudem, tem množicam ljudi, zgodilo tako hudega, da so tako neutolažljivo jezni? Katere otroške travme, katera potlačena čustva jim tolčejo ven skozi jezo? Jeza je očitno edini delujoči ventil, ki ga premorejo. Ti ljudje ne znajo biti veseli, le nasilno razposajeni. Ne znajo biti žalostni, le mrki. Ne znajo biti ljubeči, le složni. Ne znajo biti nežni, le močno se trepljajo. Ne znajo biti radovedni, igrivi, mirni, sproščeni …

Kakšno je njihovo družinsko življenje? Kakšno vzdušje imajo doma? Kako se ljubijo? Kako prenašajo otroški jok? Kako doživljajo ljubezen svojih otrok? Kaj so jim kot starši sposobni dati? … Je to vir, iz katerega vznikajo vedno novi in novi rodovi teh pošasti: nikoli ljubljeni, nikoli dovolj dobri, vedno poniževani, ustrahovani in zlorabljani? »Svet je krut in jaz vas pripravljam, da se boste lahko spopadli z njim,« reče fašist ženi in otrokom. In potem je svet res krut – zaradi teh, ki pripravljajo, in teh, ki se spopadajo … Na videz brez strahu in brez šibkosti, nedeležni in nezmožni ljubezni uničujejo vse, kar je lepo, krhko, vedro, živo; vse, kar je vredno ljubiti: naravo, umetnost, druge ljudi in domovino …

Potlačeno čustvo je ljubezen.