Dušan Rutar

Iz šolskih klopi

Nadaljevanje in konec Anine zgodbe

Dragi Dušan,

Ni se spremenilo okolje, v katerem živim, niso se spremenili ljudje, s katerimi živim, ni se spremenila družba, v kateri delujem, niti ljudje, s katerimi se družim. Spremenila sem se jaz. In zato se je spremenilo moje dojemanje vsega tega. Človek bi zlahka verjel, da se je spremenilo vse drugo razen njega samega. Pa je ravno nasprotno. Prvič v življenju se sprašujem, kaj je tisto, kar bi rada. Kaj bi rada naredila, da bi bilo moje. Prvič si želim, prvič imam želje. In te želje znam artikulirati, si jih želim artikulirati in jih hočem artikulirati.

Analiza mi je vzela neskončna vprašanja, ki vodijo v slabo neskončnost. Večni zakaj brez odgovorov. Vzela mi je strah, dvom, negotovost, občutek, da je krivda za moje obnašanje tam nekje, zunaj mene, neodvisna od tega, kako ravnam, kako delujem.

Mehka vezava, 13,5 x 21 cm, 120 strani.

Leto izdaje: 2016