
Gaza je zgažena,
zravnana je z zemljo,
uničena, zastrupljena,
razbita, razstreljena,
razkopana, razmetana,
pobita, postreljena …
Mrtva?
Ne, ni mrtva.
Tam ljudje živijo, dihajo.
Lačni so, stiskajo zobe.
Žejni so, jokajo.
Ranjeni so, božajo.
Nori so, pojejo …
Mrtvi smo mi,
ki to gledamo
in vemo,
da jim ne moremo pomagati.
Vse, kar vemo o sebi,
o svojih državah, celini
o zgodovini,
se ruši,
kot Gaza.
Naše predstave so bile utvare;
naša življenja,
bogata ali revna,
zaplojena na kosteh ljudi,
ki so doživeli Gazo,
ko so bili naši pradedje,
kar so zdaj Izraelci.
Kaj ostane ljudem v Gazi?
Vsak dan manj …
Kaj ostane nam?
Slepilo ni več lepilo.
Trupla prihajajo po svoja življenja.
Dajemo jim svojo jezo,
žalost, strah, nemoč, obup
(kaj drugega pa jim lahko),
ali spet zakrknemo
– ubijemo svojo jezo,
žalost, strah, nemoč, obup,
da preženemo duhove.
Armagedon smo sejali.
Armagedon obrezujemo,
gnojimo in škropimo.
Kaj pa bomo želi?
Galerija

Sorodni članki
Preberite tudi

Povej mi, kako govoriš o čustvih, in povem ti, kako čustvuješ
Modre misli modrih ljudi so včasih tako modre, da boli glava. Ena takšnih misli, ob katerih me zaskeli med ušesi, ko gre skozi enega noter in skozi drugega ven, je Wittgensteinova: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Lahko nadeneš plašnice jeziku? Lahko nadeneš plašnice svojemu doživljanju? In če že, bi lahko bile to ene in iste plašnice? …
Gregor Hrovatin|15. november 2026
Inkluzija, ki to ni – 2. del
Dušan Rutar|12. november 2026
Smrt politične korektnosti
Zakaj se mladeniči nagibajo k fašizmu, mladenke pa k socializmu? Fašizem dekletom ponuja podrejenost, rojevanje in skrb za gospodinjstvo – nič posebej privlačnega. Fantom pa obljublja hitro napredovanje, ugled in denar. Obljuba je resnična: fantje vidijo neizobražene bedake, kako pogumno kršijo zakone in vlečejo za nos državo, a jih ljudje izvolijo in botri jim priskrbijo dobro plačane službe.
Gregor Hrovatin|8. november 2026