Gon

 

Česa vse se dotakne človek, kaj vse spozna,

pobere na poti v globini koprnečega srca,

ali kot introvertirana semena proti višavju,

ki v maternici črne zemlje izgovarjajo prve

besede, za trdne postave dreves,

ki desetletja kasneje v majanju krošenj

izkazujejo obraz moči – so kot zatišje

pred osvežujočo nevihto, kot bodeča neža,

ki se razpre, ko sonce vleče veje v skrivnostne

oblake. Veter, ki jih raznaša kot lahkotne

padalce v romantičnem jadranju, tiho in

neslišno, včasih neopazno in nevidno,

v gostem zraku, kjer se raztresejo v

vseprisotnost mavrice in pod svodom

žgečkajo nebesno odejo. Ponuja se jim

dobrota življenja in gnezda prepletena,

čakajoča na druge ptice, da bi se kopali

v tem raju, opoju, Kaj, ko bi videli njihov

notranji svet, kako žari, kako hrepeni,

presega, dosega meje, se razgali do kosti,

da bi izpljunili zaklad, drhteč v zakladnici

razvejanega življenja. Kako je predihan

kisik v koreninah, pod hladnim betonom,

pod stoječimi zidovi in prepletenimi vratovi.

Kaj vabi jih v oblike, telesa, erotizem življenjske

biti, če ne utekočinjen ogenj in golo izkustvo.  

 

Luka Višnikar