Lov na ljubezen

 

Koliko različnih plovcev in skritih vab čaka v jezeru,

za kanček ljubezni, ki bi morala biti jezero sama zase.

Oči, ki so si zahrbtne in srce z utripom zavaja, da dobil

bi to svoje poživilo. Tako potem vodi v opustošenje z

 

razmetanimi glavami, pomešane v krvi grenkih kapelj. –

Ko srce praska v nejasnosti, pod truplom zlomljenega

pogleda, takrat obrača dlani in kuje ritual za vsakršen

žarek sprejetja. Drevesa pa padajo, se lomijo, izrujejo

 

se korenine: zunaj. – Kot premagovalec želje v tej želji

sàmi. Kot bojevnik zaslepljujoče luči, rad nadvladal bi

neizpodbitni zakon. Rad bi ubežal nevidnosti, temačnosti,

ki se je še s palico ne bi dotaknil. Kako bi pa drugače

 

prišel skozi globel potrebne smrti in utvar, če ne preko

sebe. Kako lahko drugače spozna sabotažo, ki jo sam

sebi je nastavil. Iz trebuha mu rastejo vse zgodbe iz

 

ekrana, vsa glasba, ki ga zapelje v mehak ideal. – Kot

strela 'z jasnega ga prežene iz oblakov, če še ni nikoli

prej posedal v svoji zatohlosti, opazoval notranja hlepenja

 

in iskal, kaj jim je izvor. V razvijanju in poporodni

mehkobi, kjer je opekline pométal pod preprogo, da

jih sonce ne bi dotaknilo. – mu zdaj pred očmi jetniška

luč namišljene figure osvetljuje, fikcije, ki ga zadržujejo

 

v temi. Ko odvil bo povoj in postavil nevedno dvoličnost

na krepilno pot, ko se ga dotakne žarek in razdrobi

okamnelost, ki jo je gradil v času. – sam postal bo to, kar išče.

Luka Višnikar