Naš čoln

 

Smo res vsi razdeljeni,

v glavah razcepljeni,

razpeti, razdvojeni?

 

 

Je res njim uspelo,

dvome v nas naseliti,

njihove ideje vzkliti,

da nas tako obračajo,

da kot kure brez glave naokrog letamo?

 

Se bomo rešili teh navideznih okov,

ali nam bo večno “žou”,

da ostajamo hlapci,

če hočete tepci,

ki ždimo le v lastni senci?

 

Bo treba peš ali s kolesi oditi,

ulica mora se zgoditi,

da umaknejo se ti paraziti,

ki vrtajo luknje v naš čoln veselja,

naj iskra tli,

naj ne pojenja,

daj dodaj svojo še ti,

da kres zagori,

da zoglenijo slabi gospodarji,

da na našem čolnu bomo končno sami.

Uroš Sedej - Eli