Nadosebno kukalo

 

Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili

plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,

v ironiji preletava brezmejno nebo.

 

Nebo – za razdvajanje nedovzetno,

nikdar nerazpolovljeno, z nežnim

nasmehom, prodornostjo modrine;

miri zbegano padanje, nemirno

poskakovanje, ali vsaj poizkuša

pokázati, da to vestno je merilo,

pot v milino, neuročenost.

 

Da noč ne skopari,

ko dan se prebuja,

in dan ne ovaja noči v

prednočnem somraku.

 

Je – na tleh vodoravnost,

a krogla v zraku.

Luka Višnikar