Nepopisano nebo v juniju

 

Tu sta zvestoba in mir. Tu, med

ohlajajočimi sencami akacijevega objema.

Junij s polno paro uteleša,

kar preletava v zraku že od zadnje zime.

Skozi ušesa se mi preliva le čivkanje malih ptic

in vsake toliko časa brenčanje muh.

Travnik je neposeljen. Je kot božja preproga,

kot zeleno morje, kamor izlivam ujete metulje,

žarke, posedene na drugi polovici klopi.

Razprl sem dlani in nastavil vetru hvaležnost,

tisto, kar se mi nabira v krvi, da postane vroča.

Gledam v raznolikost cvetov, v njihovo neizprosno

stabilnost, ki je ne potepta niti najzgovornejša ploha,

ali pa umetna masa, oblikovana v obuvalo človeka.

Tistemu, ki je ustvaril takšno raznobarvnost izkustva,

bi zaploskal in se mu priklonil.

Šelestenje listja ostaja mladostno. Mnogi jim lahko

zavidajo neizpitost vitalnih sokov in zmožnost

preživljanja ugodnega dolgočasja.

Verjetno bi se takšno kobacanje besed našlo

samo še v kakšnem romanu, morda filmu

iz preteklega stoletja.  

A nič ne de, trava se še vedno smehlja in akacijevi

cvetovi še vedno poplesavajo v svoji nevtralnosti.

Na rastišče sem polil zadnje kapljice črnila,

par solz, iztisnjenih iz lubja bele breze in dodaten

par oči, za opazovanje novega rastja.

 

Luka Višnikar