O jeziku gluhih

V Večeru so v prvi polovici julija objavili pismo bralke, ge. Tugomire Vizjak Kure. V njem se obregne ob prispevek Prepovedani jezik (Tednik, 5. 6. 2023), da je krivičen in da posplošuje, ter brani oralno metodo poučevanja gluhih in naglušnih.

O doslednem trpinčenju otrok, ki je očitno vgrajeno v to metodo, seveda ne spregovori. Namesto tega na vse pretege hvali požrtvovalne surdopedagoge, »ki so dobesedno žrtvovali svoje družinsko življenje, zdravje in kariero za to, da so stali ob strani gluhim in naglušnim otrokom.« So torej noč in dan bdeli nad njimi, da ne bi kateri slučajno z rokami izvedel kakšne kretnje, ki bi jo bilo mogoče razumeti kot poskus komunikacije? In če jo je, so ga dosledno okregali, mu primazali nekaj vzgojnih okoli gluhih ušes, ga dobronamerno namlatili po prstih s palico ali mu, če je bil predaleč, v skladu z uveljavljenimi pedagoškimi smernicami vrgli v glavo prvi predmet, ki jim je prišel pod roke? Srečni družinski člani, ki so zaradi njihove požrtvovalnosti odraščali v odsotnosti surdopedagoških staršev in tako morda dosegli odraslost brez globokih čustvenih ran …

Ga. trdi, da so hoteli strokovnjaki s tem, khm, strokovnim pristopom »gluhim omogočiti čim bolj enakovredno vključevanje v družbo.« Prepoved znakovnega jezika, branje z ustnic in poskusi razločnega govora so bili v veljavi desetletja, vse od leta 1880. V tem času je bilo možno pri večih zaporednih generacijah oceniti učinkovitost oralne metode. Kot v televizijskem prispevku trdi g. Milan Kotnik »je med gluhimi približno 60 %, ki imajo končano osnovno šolo, 35 % srednjo šolo, ostali pa imajo višjo šolo.« V prispevku dodajajo: »Izgubljene so bile generacije gluhih otrok. V državah, kjer so ubrali drugo pot, učenje znakovnega jezika, so gluhi danes bolje izobraženi.«

Torej je možno le dvoje: ali surdopedagogi v vsem tem času niso ocenili učinkovitosti oralne metode ali so jo, pa jim je bilo vseeno. Morda jim je neučinkovitost celo ustrezala; opisano izživljanje je prav gotovo lažje izvajati nad osebami, ki se težko izražajo in vzpostavljajo stike, kot med takšnimi, ki se znajo izraziti. Da smo si na jasnem: iz tega, kar so povedali gluhi in naglušni v prispevku, je očitno, da pri prepovedi znakovnega jezika ni šlo za strokovno pedagoško metodo, ampak za nasilje zaradi nasilja. Zakaj bi dobronamerne surdopedagoge kretanje sicer tako motilo? Saj bi lahko otrokom svojo oralno metodo vsiljevali povsem neodvisno od tega, ali med seboj kretajo ali ne. Ne, kot pravi ga. Marija Möderndorfer: »Otrokom so skušali vzeti pravico do sporazumevanja.« In ker so bili pri tem tako dosledni in požrtvovalni, so bili tudi uspešni …

Težko se je soočiti s svojo nasilno preteklostjo. Veliko lažje jo je braniti. Bi pa bilo bolje biti tiho in uživati v pokoju, kakorkoli že prisluženem – tudi bolje od plehkega opravičila, potem ko si desetinam ljudi nepovratno uničil življenje. Čas je, da o tem, kaj je dobro za ljudi s posebnimi izzivi, govorijo oni sami, ne strokovnjaki in svojci (ki so v tem primeru prav tako srhljivo zatajili). Za nas pa je čas, da jih slišimo in se ne delamo gluhi!

Gregor Hrovatin