
1.
rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,
ki utaplja trenutno umiranje sodobnih
mest, razlivanje nekih nepomembnosti.
spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,
naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim
življenjem, da usahne v bioritem in se
spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,
prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.
2.
moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada
v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo in
želja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.
odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.
melanholija se pretvarja v ekstazo in spontan
razpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,
na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih las
gradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi.
3.
ker te toliko opevam, vračaš mi dragulje,
žarke, ki sijali so na odraščajočega otroka,
ko ga ugodje je hranilo. nostalgija se staplja
v sedanji trenutek in dosega nova spoznanja,
kako dvigniti nevidna peresa, jih oblikovati v
nova krila. gozd je kot varna postelja in drevesa
kot prizanesljive poslušalke, ko ti lahno božajo
srce in ga napolnijo z živežem podtalnih darov.
4.
razpeta sivina, ki poljublja kot najbarvitejše
dejanje prekrvavljenih ustnic, je odeja postlana
čez ohlajeno telo. presvetljena modrina, ki kliče
v svežo noč in odpira vrata onstran razumskega.
ostal sem gol pod zgovornostjo somraka, ki kot
tihota šepéta kliče na uho večnosti, kot nežna
vzpodbuda raziskovalcu, ki roma po prašnih poteh
in išče čisto obzorje, kjer zasidral bo telesno plovilo.
5.
sprehajam se in ti v meni dihaš, rasteš kot
neka druga zavest, bolj prefinjena in vidna.
sem tvoj žlahtnik in dolžnik. kaj vse porodim,
ko bivam kot ti, kaj vse sem že dobil v tebi.
in materija, ta zdaj utripa drugače, ima nove
razsežnosti, šarm. in gorim kot lačen ogenj,
ganjen v tej spleteni resničnosti, ki brezmejno
se razpira, tvoja omamna karizma, ko zaživiš.
Luka Višnikar

Galerija

Sorodni članki
Preberite tudi

Plemenita in barbarska družba
Najprej si ljudje nehajo prizadevati biti dobri, ker se jim bolj splača biti sebični, kršiti pravila in se poskušati okoristiti na račun drugih. Naslednji korak je konec pretvarjanja, da so v resnici plemeniti in da so bili njihovi izgredi le napake, ki se ne bodo več ponovile, ali da so bili narobe razumljeni. Nazadnje svojo sebičnost, zločinstvo in hojo čez trupla označijo za plemenitost.
Gregor Hrovatin|1. avgust 2026
Zakaj Evropejci trepetamo pred tujci
V srednji Aziji, kjer divja 'vojna za evropsko civilizacijo', so neki divjaki vpregli konje v vozove in se podali na osvajanje sveta. V nekaj stoletjih so preplavili Evropo. Staroselke so naše prednice, staroselci pa so izginili iz genskega sklada. Naši praočetje niso ledenodobni lovci in nabiralci iz evropskih gozdov, ampak indoevropski razbojniki in posiljevalci iz azijske stepe.
Gregor Hrovatin|26. julij 2026
Žalosten in lep svet
“It is a sad and beautiful world.” — Jim Jarmusch
