
1.
rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,
ki utaplja trenutno umiranje sodobnih
mest, razlivanje nekih nepomembnosti.
spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,
naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim
življenjem, da usahne v bioritem in se
spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,
prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.
2.
moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada
v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo in
želja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.
odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.
melanholija se pretvarja v ekstazo in spontan
razpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,
na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih las
gradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi.
3.
ker te toliko opevam, vračaš mi dragulje,
žarke, ki sijali so na odraščajočega otroka,
ko ga ugodje je hranilo. nostalgija se staplja
v sedanji trenutek in dosega nova spoznanja,
kako dvigniti nevidna peresa, jih oblikovati v
nova krila. gozd je kot varna postelja in drevesa
kot prizanesljive poslušalke, ko ti lahno božajo
srce in ga napolnijo z živežem podtalnih darov.
4.
razpeta sivina, ki poljublja kot najbarvitejše
dejanje prekrvavljenih ustnic, je odeja postlana
čez ohlajeno telo. presvetljena modrina, ki kliče
v svežo noč in odpira vrata onstran razumskega.
ostal sem gol pod zgovornostjo somraka, ki kot
tihota šepéta kliče na uho večnosti, kot nežna
vzpodbuda raziskovalcu, ki roma po prašnih poteh
in išče čisto obzorje, kjer zasidral bo telesno plovilo.
5.
sprehajam se in ti v meni dihaš, rasteš kot
neka druga zavest, bolj prefinjena in vidna.
sem tvoj žlahtnik in dolžnik. kaj vse porodim,
ko bivam kot ti, kaj vse sem že dobil v tebi.
in materija, ta zdaj utripa drugače, ima nove
razsežnosti, šarm. in gorim kot lačen ogenj,
ganjen v tej spleteni resničnosti, ki brezmejno
se razpira, tvoja omamna karizma, ko zaživiš.
Luka Višnikar

Galerija

Sorodni članki
Preberite tudi

Povej mi, kako govoriš o čustvih, in povem ti, kako čustvuješ
Modre misli modrih ljudi so včasih tako modre, da boli glava. Ena takšnih misli, ob katerih me zaskeli med ušesi, ko gre skozi enega noter in skozi drugega ven, je Wittgensteinova: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Lahko nadeneš plašnice jeziku? Lahko nadeneš plašnice svojemu doživljanju? In če že, bi lahko bile to ene in iste plašnice? …
Gregor Hrovatin|15. november 2026
Inkluzija, ki to ni – 2. del
Dušan Rutar|12. november 2026
Smrt politične korektnosti
Zakaj se mladeniči nagibajo k fašizmu, mladenke pa k socializmu? Fašizem dekletom ponuja podrejenost, rojevanje in skrb za gospodinjstvo – nič posebej privlačnega. Fantom pa obljublja hitro napredovanje, ugled in denar. Obljuba je resnična: fantje vidijo neizobražene bedake, kako pogumno kršijo zakone in vlečejo za nos državo, a jih ljudje izvolijo in botri jim priskrbijo dobro plačane službe.
Gregor Hrovatin|8. november 2026