Oda jeseni, (cikel pesmi - 1. del)

1.


rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,

ki utaplja trenutno umiranje sodobnih

mest, razlivanje nekih nepomembnosti.

spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,


naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim

življenjem, da usahne v bioritem in se

spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,

prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.


2.


moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada

v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo in

želja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.

odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.


melanholija se pretvarja v ekstazo in spontan

razpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,

na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih las

gradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi.



3.


ker te toliko opevam, vračaš mi dragulje,

žarke, ki sijali so na odraščajočega otroka,

ko ga ugodje je hranilo. nostalgija se staplja

v sedanji trenutek in dosega nova spoznanja,


kako dvigniti nevidna peresa, jih oblikovati v

nova krila. gozd je kot varna postelja in drevesa

kot prizanesljive poslušalke, ko ti lahno božajo

srce in ga napolnijo z živežem podtalnih darov.


4.


razpeta sivina, ki poljublja kot najbarvitejše

dejanje prekrvavljenih ustnic, je odeja postlana

čez ohlajeno telo. presvetljena modrina, ki kliče

v svežo noč in odpira vrata onstran razumskega.


ostal sem gol pod zgovornostjo somraka, ki kot

tihota šepéta kliče na uho večnosti, kot nežna

vzpodbuda raziskovalcu, ki roma po prašnih poteh

in išče čisto obzorje, kjer zasidral bo telesno plovilo.


5.


sprehajam se in ti v meni dihaš, rasteš kot

neka druga zavest, bolj prefinjena in vidna.

sem tvoj žlahtnik in dolžnik. kaj vse porodim,

ko bivam kot ti, kaj vse sem že dobil v tebi.


in materija, ta zdaj utripa drugače, ima nove

razsežnosti, šarm. in gorim kot lačen ogenj,

ganjen v tej spleteni resničnosti, ki brezmejno

se razpira, tvoja omamna karizma, ko zaživiš.




Luka Višnikar