Politiki nimajo (več) monopola nad politiko

Čeprav pojma politika ni lahko opredeliti, pa poenostavljeno lahko rečemo, da gre za celoto aktivnosti, ki omogočajo (normalno) delovanje neke družbene skupnosti - lokalne, državne, regionalne - v smeri določenih ciljev. Politika na državnem nivoju, na primer, mora zagotoviti usklajeno delovanje vseh družbenih (državnih) podsistemov (ekonomski, izobraževalni, varnostni, upravni, kulturni itd.).

Problem pa je, če politika ne “vidi” ciljev oziroma, če so cilji politikov bistveno drugačni kot cilji državljanov. Cilji državljanov so sicer zelo raznoliki, a njihov skupni imenovalec so vsekakor (materialna) blaginja, sreča, zdravje, svoboda, mir, pravičnost, poštenost in podobne “običajnosti”. Pravzaprav so ti cilji državljanov zapisani - sicer v nekoliko drugačni obliki - v ustavi; v obliki pravic in svoboščin.

Politiki so pogosto ljudje, ki ne razumejo svoje naloge in vloge. Ali pa svojo vlogo razumejo kot sredstvo za dosego lastnih interesov (po moči in/ali bogastvu) ali za dosego ciljev nekoga drugega (na primer globalnih bančnikov in korporacij); pretežni del politike v Sloveniji, in tudi širše, politiko dejansko razume na takšen način.

Vendar državljani zdaj zahtevajo, da politika izpolni cilje državljanov, zato so odšli na ulice. A ker naši politiki tega očitno ne znajo, jim državljani zdaj pišejo predloge, kajti politika brez jasno definiranih ciljev, je kot “kura brez glave”. Za vzor so jim vsekakor državljani Islandije, ki so sami napisali politični program in ga zdaj novi politiki tudi izvajajo (glej Delo).

A tudi pri nas se že pišejo pobude državljanov, na primer:

Danes je nov dan

Demokracija ni zgolj obiskovanje volitev in morebitnih referendumov, temveč aktivno so-oblikovanje politike. To ni enkraten dogodek, temveč proces, ki se mu reče tudi participativna demokracija.

Politiki pač ne smejo imeti monopola nad politiko.