Pomladno zvonjenje

 

Če bi lahko upodobil pomlad in

iz nje izpil esenco njene rumenosti,

petje ozelenelih vrhov, poplesavanje

ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga

veter sprehaja v topli vseprisotnosti,

bi to utekočinil v eliksir najslajšega

prebujenja.

 

Omamen gozd, ki ponuja brezčasje,

v umirjenosti prisoten pred vsako sliko

sveta, je kot steklo opomina, spominjanja,

je kot notranji gon po zakopani razsežnosti,

po nečem, kar je morda nekdaj bilo in kar

je postalo utopija današnjega časa.

 

Je tisto, k čemur človek stremi ali pa je

zamenjal to čutilo za nekaj, kar ga poganja,

dokler ne razpade slika in dokler ne pade

skozi steklo, kjer poizkuša kasneje sestaviti

črepinje v razpokan mozaik in se tako zave,

kakšne so bile tiste prve pomladi in da se

mora vrniti v njeno prvotnost, da jo spet

okusi v svoji krvi.

Luka Višnikar