Postanek

Naključnost nas je zbrala na kupu.

Kot jato ptic, željnih besed,

svetlih obrazov,

ki so se izlivali na obloženo mizo.

 

Starejša kot je nostalgija,

bolj sladko je spoznanje,

bolj prevzetno je obujanje takratnih nog,

trdoživih spominov in topline na srcu.

 

Lahkotno kramljanje, ki opusti resnobnost;

kot samospev preživete mladosti,

kot neizpeta igra,

ki vsakega pusti v nasladi.

 

Noč je tiha. Izbuljene zvezde se zgrinjajo,

dotikajo se zgodb, mežikajočih prigod

izpod neokrnjene modrine.      

    

Prijatelj moj, kaj je lepšega,

kot sprehod nazaj po časovnici,

ki vrne zaklad v sedanjost.

Zimzelena drevesa mestnega parka,

ki so sledila naši svobodi in

nas obula v trenutnost.

 

Nov dan vstaja v mehko vznemirljivost.

Nesmrtno sonce, ki sveti v pobudi,

ohranja umevanje na poteh,

ki štejejo sekunde,

minute,

ure …

 

Naša saga je preteklik,

ki se nadaljuje v sledeči noči.

Naša srca kip, postavljen ob

vznožju samotnega gozda.

Luka Višnikar