Radost pesništva

 

Oh, zamolkle besede,

razlite iz težkih oblakov,

tako lepo ujete v razprto pajčevino,

bohotne nad kokonom bliskavega sadovnjaka.

 

Oh ho ho, vzletite sinji padalci,

oprašite misli na prestolu nadosebnosti;

kako razburjeno žgečkajo peresa

po obeljeni ravnici,

kako s sladkimi kapljami  

zbujajo iz spanca.

 

Hvaljeno bodi črnilo;

radostno osvajaj ob zahodu,

kot nočno oko skovirja.

In ko svet vzhaja v svoji omotici;

oplemeniti mu budnost!

 

 

Luka Višnikar