Žalosten in lep svet

Pred nekaj dnevi sem v Izoli fotografirala staro hišo. Razpokana fasada, zaprta polkna, težka lesena vrata, pod plastmi ometa pa kamen, ki je kljuboval desetletjem. Ob pogledu nanjo sem pomislila na misel Jima Jarmuscha.

Morda se prav v teh nekaj besedah skriva odgovor na dogodke, ki smo jim bili priča v Ljubljani, kjer so odmevali pozivi k remigraciji. Svet je res žalosten in lep hkrati. Žalosten, ker se vedno znova znajdemo pred istimi strahovi, pred istim iskanjem krivcev med ljudmi, ki prihajajo od drugod. Lep pa zato, ker kljub temu vztrajamo v sobivanju, v delu drug ob drugem in v tisočerih zgodbah, ki jih soustvarjamo.

Sama sem priseljenka. Živim v Izoli, mestu, ki je skozi stoletja nastajalo prav iz srečevanja jezikov, kultur in ljudi z različnih koncev sveta. Zato me ob besedi »remigracija« ni prešinila jeza, temveč nekaj veliko bolj osebnega: nemir. Ne zato, ker bi verjela, da se bo to zgodilo jutri, ampak zato, ker sem začutila, kako hitro lahko besede ustvarijo mejo med »nami« in »njimi«.

To je nemir, ki ga ne potrebujem. Ki ga ne potrebujemo.

Posebej ne v Sloveniji, ki se stara. Rodnost že dolgo ne zagotavlja obnavljanja prebivalstva, delovno aktivnih ljudi je vse manj, potrebe gospodarstva in javnih storitev pa so vse večje. Medtem ko nekateri migrante predstavljajo kot breme, resničnost govori drugače. Priseljenci gradijo ceste in stanovanja, delajo v pristaniščih, skladiščih, hotelih in restavracijah, skrbijo za starejše, čistijo bolnišnice ter opravljajo mnoga najtežja in najmanj cenjena dela.

Kaj bi se pravzaprav zgodilo, če bi ideja remigracije postala resničnost?

Kdo bi naslednje jutro sedel za volan avtobusa? Kdo bi betoniral temelje novih vrtcev? Kdo bi razkladal tovornjake v koprskem pristanišču? Kdo bi skrbel za ostarele, ko bo slovenska družba vse starejša? Kdo bi delal nočne izmene v kuhinjah, hotelih, domovih za starejše in tovarnah?

Ideja remigracije ni administrativni ukrep. Je scenarij družbenega kolapsa.

Paradoks tistih, ki pozivajo k njej, je v tem, da govorijo o zaščiti države, hkrati pa spregledajo, da sodobna Slovenija že dolgo obstaja tudi zaradi ljudi, ki so prišli od drugod. Mnogi med njimi so tukaj ustvarili družine, podjetja in skupnosti. Njihovi otroci govorijo slovensko, obiskujejo slovenske šole in si svojo prihodnost predstavljajo tukaj.

V takšnih trenutkih se pogosto spomnim umetnikov, ki me spremljajo že leta. Skupina Architects v svojih besedilih opozarja na razpad družbenih vezi in svet, ki ga razjedata strah in pohlep. IAMX raziskuje identiteto, pripadnost in pravico posameznika, da obstaja zunaj meja, ki jih postavlja večina. Laibach pa nas s svojo estetiko in nedavno instalacijo v Portorožu ponovno sooča z vprašanjem, kako hitro se lahko simboli moči spremenijo v orodje izključevanja.

Morda je prav umetnost tista, ki pogosto prej kot politika prepozna, kaj se skriva pod površjem družbe. Opozarja nas, da skupnosti ne razjedajo različnosti, temveč strahovi, ki iz njih ustvarjajo grožnjo.

Primorska to dobro razume. Naši kraji nosijo spomin na menjave meja, držav in ideologij. Nosijo spomin na ljudi, ki so odhajali, in na tiste, ki so prihajali. Izola, Koper in Portorož niso nastali kljub različnostim, ampak prav zaradi njih.

Ko nekdo danes vzklika »remigracija«, ne govori zgolj o odhodu tujcev. Govori o praznih gradbiščih, kadrovskem zlomu zdravstva, počasnejšem gospodarstvu in osamljeni, starajoči se družbi. Govori o državi, ki bi v želji po lastni čistosti izgubila del same sebe.

Svet je žalosten in lep hkrati. Žalosten, ker se moramo tudi danes spraševati, kdo pripada in kdo ne. Lep pa zato, ker je prihodnost vedno nastajala iz srečevanja različnih ljudi, jezikov in izkušenj.

Vprašanje ni, ali migranti pripadajo Sloveniji.

Vprašanje je, ali smo pripravljeni priznati, da Slovenija, kakršna je danes, obstaja tudi zaradi njih.

Martina Karafiloska Chiuia