»Cilj matere je, da postane neodvisna od nasvetov pri skrbi za otroka« (Winnicott)
Starši sodobnega sveta mnogokrat iščejo zavetje v nasvetih, teorijah, priročnikih o osebni rasti, o vzgoji, poslušajo strokovnjake kako asertivno govoriti in uporabljati prave besede, vzgajati, se premikati in tako nevede preplavljeni z odvečnimi informacijami ponovno delajo skozi druge, namesto skozi sebe. Tako ostajajo le še bolj sami, zmedeni in prestrašeni ter v še večjem stresu. Znanje nam lahko prav pride, lahko poteši radovednost, a resničnega stika, odnosa in zaupanja s seboj in drugimi ne more nadomestiti noben priročnik. To smo dobili ali pa nismo v zgodnjem otroštvu in kasneje nas čaka še nekaj popravnih izpitov. Tudi priložnosti. Življenje se ne bo prilagodilo nam, to je univerzalni zakon, pa če si še tako zelo prizadevamo za to, lahko se le mi življenju.
Svoboda pod okriljem neodvisnosti je zahtevna naloga. Kot svoboden z lahkoto zavoziš. Narobe zaviješ ob izbirah. Spregledaš. Pozabiš. Se odločiš mimo. Preskočiš. Zaviješ drugam. Izgovoriš kar nisi želel ali kaj preslišiš. Greš včasih predaleč ali drugič preblizu. Včasih prehitro in drugič prepočasi. Če ne slišiš intuicije, je v svobodi še toliko težje sprejemati težke odločitve. Človek teži k svobodi, pa je res primerna za vse ljudi? Jo zmoremo nositi? Ali je lažje cepetati pod togimi navodili, nasveti in pravili, ki nas dušijo, tlačijo, delajo anksiozne in ugajajoče, zavirajo, a dajejo varnost, znano, poznano, preverjeno. Koliko svobode zmoremo zares sprejeti in nositi? Koliko starega želimo odnesti s seboj? In koliko varnosti potrebujemo ob tem in koliko nadzora zmoremo spustiti? Koliko se čutimo?
Svoboda je negotova, ne veš kaj prinese, upaš na najboljše in potem plavaš z njo, ko vanjo padeš. Rešuješ sproti in zaupaš, da se bo rešiti dalo. Popravljaš napake in zmote. Greš malo nazaj in zopet malo naprej. Se opravičiš. Včasih ti tudi to ne uspe. Se iz napak učiš. Mnogokrat pa jih niti ne vidiš, dokler ti nekdo ne nastavi ogledalo. In nato boleče upaš, da niso bile prevelike, da so bile dovolj močne, da si se iz njih naučil in dovolj blage, da niso pustile večjih poškodb za seboj.
Človek teži k razvoju in svobodi. Naravno teži k blagostanju, k boljšemu. Četudi ga ovirajo obrambe, trpljenje, navajenost na samo-kaznovanje, potrtost, obup, slabe izkušnje, slabe odločitve, še vedno teži tja, da bi mu bilo nekoč lepše in boljše, da bi lažje dihal, govoril, gledal ljudi, lažje bil ob njih in z njimi, se premikal, iskal, se učil in razvijal. Človek ni narejen za stagnacijo, za smrt. Dokler je živ - je narejen - za življenje. Z vsemi tveganji, ki ga ravno slednje prinese.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
Feb 01, 2024