Kritično ogledalo trajnostnega razvoja: Zakaj se izogibamo očitni resnici?

Draga Lučka Kajfež Bogataj in drugi nobelovci, NVO organizacije, borci ter mnenjski voditelji za trajnostni razvoj, zelena delovna mesta in socialno podjetništvo, zeleni prehod v trajnostno družbo, preprečevanje zemeljskega segrevanja, zmanjšanje CO2 odtisa in podobno.

Pri vseh prebranih poročilih, člankih, razpravah, diskusijah in okroglih mizah vedno znova opažam pomanjkanje preproste, kmečke logike : "Škodljiv vpliv človeka na okolje je premosorazmeren z njegovim bogastvom, ceno ali zaslužkom." Več denarja se porabi, večja je poraba energije in materiala, večje je nepovratno »kurjenje« nafte, večji je CO2 odtis, večje je onesnaženje, hkrati pa tudi večji bruto domači proizvod (BDP) ter večji profiti multinacionalk in posameznikov. Bogati postajajo še bogatejši, medtem ko trajnostni cilji ostajajo zgolj besede na papirju oz. vedno slabše je, da ne govorimo o genocidu in "razvitem zahodu", ki se raje kot na razoroževanje, pripravlja na tretjo svetovno vojno.

Številni "razsvetljeni" posamezniki, vključno z mano, se izogibamo osnovnemu vprašanju: zakaj naj bi se prav jaz odpovedal zaslužkom, luksuznim potovanjem ali kongresom na drugem koncu sveta zaradi zmanjšanja CO2 odtisa? Kaj naj z odvečnim denarjem? Zakaj naj bi prav jaz naredil prvi korak, ko pa to od mene ne zahteva niti družba niti sistem? Sistem, vlade in volilno telo ne nagrajujejo varčevanja. Lastniki in delničarji multinacionalk ne podpirajo vlaganj v trajnostni razvoj, če to ne prinaša dobička. Celo sindikalno gibanje ne spodbuja skromnosti in solidarnosti, ki bi omogočila polno zaposlenost.

Resnica je pred nami, a si zatiskamo oči. Analize in izračuni jasno kažejo, da povprečni Slovenec presega trajnostne okvire za faktor 3,5. To pomeni, da bi postal trajnosten šele, če bi zmanjšal svoj zaslužek/porabo za 3,5-krat. Preprosta dejstvo, če sprejmemo zgornjo analizo. Danes so trajnostni samo tisti, ki mesečno trošijo/služijo manj kot 500 evrov.

A kdo si upa to priznati? Kdo si upa živeti na takšen način razen najrevnejših, ki so bili v to prisiljeni zaradi sistema? Vse preveč nas raje igra igro s »figo v žepu« – zagovarjamo trajnostno filozofijo, a hkrati ohranjamo privilegije, ki so daleč od trajnostnih. Govorimo o spremembah, a živimo v nasprotju z lastnimi prepričanji.

Rešitev ni enostavna, a je nujna. Potrebujemo sistemske spremembe, ki bodo spodbujale trajnostno ravnanje na vseh ravneh družbe. Potrebujemo politično voljo, ki bo nagrajevala varčevanje in spodbujala solidarnost. Potrebujemo ekonomske modele, ki bodo prednost dajali okoljski in družbni odgovornosti pred zasledovanjem dobička. Predvsem pa potrebujemo pogum, da si priznamo resnico in začnemo delovati v skladu z njo. Upal sem, da bomo prodrli z zakonom od spodaj navzgor, a je sistem idejo zatrl v kali in najprej spremenili ime iz Zakona o delavskih zadrugah v Zakon o socialnem podjetništvu, potem pa še vsebino tako, da jih je izenačil z drugim podjetništvom ter namesto sistemske podpore, olajšav in vzpodbud, socialnim podjetnikom naložil še eno dodatno poročilo.

Vprašanje je, ali smo pripravljeni na te spremembe? Ali smo pripravljeni živeti z manj, da bi omogočili več prihodnjim generacijam? Odgovor na to vprašanje bo odločil o prihodnosti našega planeta.

Za začetek torej moramo sprejeti preprosto dejstvo, da vsak EUR, ki ga potrošimo, za seboj potegne nepovratno uničenje 1 kg surove nafte ter temu ustrezno obremenjevanje, onesnaževanje in zastrupljanje narave.

Jurij Bavdaž