Vsi poznamo vsaj nekoga, ki se sprašuje, kaj je namen življenja na Zemlji.
Zame je najpomembnejša stvar koristiti drugim, živeti svoje življenje s čutnim odnosom do drugih. To je pravi namen življenja. Pravzaprav je ljubiti druge najboljši način, da ljubimo sebe. Ljubiti druge pomeni, da ne škodujemo drugim, in če ne škodujemo drugim, ne škodujemo sebi. Na enak način, ko zaščitimo druge, zaščitimo svoje življenje; ko osrečujemo druge, osrečujemo sebe. Na splošno velja, da ko drugi srečajo ali vidijo osebe dobre volje, sočutne in ljubeče narave, od teh oseb prejmejo dobre vibracije, pozitivna čustva. Govorimo o moči odprtega duha. Moč odprtega duha prepoznavamo v odnosu do življenja; to je odnos, ki je bolj ustvarjalen in igriv. Če je oseba odprta, vedoželjna in si dovoli še naprej učiti ter pustiti, da jo vodi glas intuicije, lahko postane to, kar v resnici je. Sedaj govorimo o eksistencialnem nasvetu.
Kako je prišlo do tega, da se je eksistencialni nasvet "bodi to, kar si" spremenil v družbeno normirano zahtevo? Bodi to, kar si; toda kdo in kaj si, ti bomo povedali MI. Mi s svojimi izpostavami, kot so "osebni" trener, "osebni" svetovalec, "osebni" psihoterapevt in podobno, ali pa reklamna agencija.
Zdi se, da so ljudje včasih veliko bolje razumeli življenje in njegov namen, čeprav so živeli v precej težkih časih. Imeli so bolj ustvarjalen in igriv odnos do življenja, kar jim je omogočilo, da so si vzpostavili bolj prosto pot domišljiji in ustvarjali več čudežev ter drznih, čudovitih izkušenj. Niso imeli razlogov, niti časa razmišljati o preteklosti, o tem, kar se je zgodilo njihovi družini, ali o trenutnih okoliščinah v kraju, kjer so živeli. Njihov "sedaj in tukaj" ni bil podrejen preteklosti. V "sedaj in tukaj" so vstopali s celotnim bitjem. Posledično so bili sposobni sprejemati globoko modrost, ki jo danes označujemo za čudno ali čudaško. Lahko dobimo občutek, le za trenutek, da je življenje osupljiva pustolovščina. To prav zares ni tako, posebej ne danes v "zelo" sodobnem času. Danes lahko opazimo naslov knjige, napisan z velikimi črkami: "Nehajte ugajati drugim". Knjiga nas vabi k branju in nas želi naučiti, kako je pomembno najprej zadovoljiti sebe, in potem bomo zlahka zgradili iskrene in zdrave odnose v ljubezni, prijateljstvu, družini in na delovnem mestu. Psihoterapevt je skozi tisoče ur s klienti v svoji terapevtski praksi razpoznal štiri različne vrste ugajanja in ustvaril štiri ugajalske profile: klasični, senčni, mirovni ter uporni ugajalec. Klasični ali tradicionalni ugajalec je ponosen na to, da vse naredi prav, da izbere najboljše darilo, da priredi popolno večerjo. Takšen je in zato je na tem svetu, da poenostavi tuja življenja in skrbi za dobro počutje drugih, zase pa nima želje.
Senčni ugajalec svet vidi tako, da so potrebe drugih pomembnejše od njegovih; prvi bo odstopil sedež na avtobusu, nam bo vedno odprl vrata. Privlačita ga status in uspeh, zato je označen kot nekdo, ki rad skoči v posteljo s slavno osebo.
Mirovni ugajalec je v skupinah vezni člen, ki ohranja okoliščine prijetne in spodbuja medsebojno sodelovanje, tako kot dirigent, ki si da nalogo, da skupino poveže v uglašeno enoto.
Uporni ugajalec se zdi samozavesten in hkrati brezbrižen; na videz pogumno izraža svoja prepričanja in nanje ne moremo vplivati. Uporni ugajalec ne deluje kot tipični ugajalec, a deli isti patološki odziv na pritisk, da mora ugajati. Kaj zares?! Če dovolimo, da knjiga oziroma psihoterapevt s to knjigo vpliva na nas, se bomo prepoznali v katerem od opisov, ali pa deloma v vseh, oziroma bomo že zvedeli, da smo malo bolni in potrebujemo strokovno pomoč. Avtor nam pojasnjuje, da se skozi življenje v različnih obdobjih naslanjamo na strategije različnih profilov, vse z enim namenom – da se zaščitimo pred grožnjo zavrnitve. Očitno je avtor knjige pozabil omeniti, da morda obstaja ugajalski profil, ki čuti pritisk in potrebo ugajati sebi in v tem uživati; temu se reče hedonizem. Lahko pa se odločimo, da se osredotočimo na lepoto stvari in bitij ter jih občudujemo takšne, kakršne so. Nepopolnost, prehodnost in uvajanje, pa tudi staranje, so del vsakdanjika, zato jih je treba sprejeti. Japonsko razumevanje estetike po filozofiji wabi sabi temelji na slavljenju nepopolnosti. Oseba, ki živi skladno z wabijem, se veseli še tako majhne malenkosti in predvsem išče zadovoljstvo v sami sebi. Lastne vrednosti ne meri po tem, kar ima, temveč po tem, kar je. Sabi se lahko nanaša na gube na človeškem obrazu, na jesenske drevesne krošnje, ki počasi izgubljajo svoje liste, ali pa na starinski svečnik, ki krasi stensko polico. Sabi predstavlja simbolični prikaz nečesa, kar je prehodno, od človeške lepote in narave pa do starinskih predmetov, ki z leti zgolj pridobivajo vrednost. Ne samo wabi sabi filozofijo, lahko omenimo, da Japonci verjamejo, da imamo vsi ljudje ikigai, in da je to razlog bivanja, razlog, zaradi katerega zjutraj vstanemo. Človek ne potrebuje mirnega življenja, temveč izzive, da razvije svoje sposobnosti in se bori. Viktor Frankl, oče logoterapije, pravi, da se eksistenčna nemoč pojavi, ko človek nima življenjskega cilja ali se ta spremeni. Zato v logoterapiji ta nemoč ni anomalija ali simptom nevroze, temveč lahko postane vzgib, s katerim človek spremeni lastno življenje. V logoterapiji ta nemoč ne velja za duševno motnjo ali bolezen, kot pri drugih terapijah, temveč za duhovno tesnobo, ki je posledica razvojne krize.
"Duhovni konflikt je naraven in koristen pojav za človeka, ker trpečega žene, da poišče zdravilo, s pomočjo drugih ali z lastno močjo, in tako doseže večje zadovoljstvo v življenju, oziroma ga spodbudi, da sam poišče svojo pot," pravi Viktor Frankl. Na začetku teksta smo govorili o eksistencialni praznini, ki je značilna za sodobne družbe. Torej, ne, ne govorimo o palačinki.
V sodobnih družbah, namesto tistega, kar hočemo, počnemo, kar počnejo ali nam govorijo drugi. To praznino poskušamo nadomestiti z ekonomsko močjo, telesnimi zadovoljstvi ali duhovno otopelostjo. Posledično se pogosto počutimo, kot da nimamo svobode, kot da smo postali sužnji. A brez svobode ni ustvarjalnosti in brez te ni prihodnosti. V našem vsakdanjiku, ki je poln dražljajev, ko nam toliko reči odvrača pozornost in nas vleče v nasprotne smeri, se lahko zatekamo k ikigaju kot zavestnemu in hvaležnemu pristopu k življenju. Ikigai je preprost kot prižgana sveča, ki jo postavimo na okensko poličko, da nekomu izrečemo dobrodošlico. To je obenem notranja in zunanja preprostost, jasna prisotnost in namen ter iskreno, nezapleteno početje. Na ta način spodbujamo uspešnost in dobro počutje pri sebi in drugih, in edino tako pridobimo nekaj človeškega dostojanstva. Prek brezobzirne, uničujoče kritike vsega obstoječega naj bi prišli do Dobrega, do dobrega brez zla. To lahko naredimo zase in tudi za druge, bližnje, kajti svet, v katerem živimo, se spreminja s takšno naglico, da se marsikatera obče znana resnica izkaže za pomanjkljivo in jo moramo na novo premisliti in preveriti. Kolumno bom končala z dvema citatoma švedske novelistke in umetnice Tove M. Jansson, ki glasita:
"Ni se spominjal,
ni ga skrbelo, le bil je," in
"Nekdo, ki jé palačinke z marmelado, ne more biti tako zelo nevaren. Lahko govoriš z njim."
Martina Karafiloska Chiuia
Feb 23, 2025