Oliver

 

Si predstavljate svet brez Oliverja? Jaz si ga ne. Njegove pesmi so bile vedno tu, v ozadju življenja, kot brenčanje čebel na cvetočem travniku. Tudi če ga ne poslušaš, ga slišiš. In nikoli te ne moti …

Koliko ljudi je proti čebelam? Tu in tam kak zares skrajno zahojen bedak … A čebel je mnogo; koliko pa je Oliverjev? Med vladarji nobenega, ker so nesposobni, nasilni ali oboje. Med strokovnjaki nobenega, ker so sposobni, zahtevni ali oboje. Med športniki nobenega, ker jim gre predvsem za zmagovanje, navijačem za njihove dosežke, nenavijačem pa je vseeno …

Oliverji so le med umetniki, a tudi tam jih ni dosti. V Sloveniji je edina 'čebela', ki nikogar ne moti, Vlado Kreslin. Vsi drugi umetniki so nekomu trn v peti: rockerji narodnozabavnikom, popevkarji alternativcem; figuralisti abstraktnežem; o spisateljih pa v deželi, kjer komaj kdo bere, še manj pa jih prebrano razume, tako ni vredno izgubljati besed …

Vlado je najmanjši skupni imenovalec Slovencev. Oliver je bil najmanjši skupni imenovalec Jugoslovanov, in to pred, med in po osamosvojitvenih vojnah … Sicer se je vljudno odpovedal Srbom, se pa zato Srbi niso odpovedali njemu. Prvi obraz Jugoslavije je sporni Tito, mož na zadnji strani kovanca pa je nesporno Oliver …

Človek, ki ga vsi dobro prenašajo, praviloma ne ustvari česa posebej novega in drugačnega; takoj bi šel na živce tistim, ki imajo radi 'dobro staro'. Pogosto je tudi plehek: z lepim videzom, a brez vsebine.

A ne Oliver. Oliver je kot morje. Valovi so vedno enaki in neponovljivi, in vedno jih je lepo gledati in poslušati … Površina je lepa, globini pa ni konca …

Morje bo ostalo, in nad njim galebi … Oliver pa bo bučal v naših srcih, celih in zlomljenih – tudi ko od njega ne bo ostalo več niti ime, ampak samo pesmi …